Kako razlagajo Sveto pismo privrženci Steinerjeve antropozofije, Univerzalnega življenja in Jehovih prič
Sveto pismo in Cerkev
Katoliška, evangeličanska in srbska pravoslavna Cerkev, ki sestavljajo Svet krščanskih Cerkva v Sloveniji, so razglasile letošnje leto za leto Svetega pisma, saj imajo vse tri Cerkve zelo podoben odnos do Svetega pisma. To, v čemer se danes razlikujejo, pa je zanemarljivo. Za sekte in nova verska gibanja so pogosto ne samo zanimivi, temveč tudi zelo uporabljani gnostični in apokrifni spisi, še več, večkrat so uporabljeni proti nauku velikih Cerkva (katoliške, pravoslavne in protestantske), saj v občilih pogosto naletimo na gnostična, apokrifna ali prirejena najnovejša »odkritja« o Jezusu Kristusu, njegovem grobu, Mariji Magdaleni, apostolih, svetem gralu in podobno.
Zgodovina nam lahko najbolj pomaga, da spoznamo odnos današnjih verskih ločin, sekt, tudi new agea, do Svetega pisma.
Drugače kot v antičnih verstvih se je Cerkev čutila prisiljeno, da je poudarjala pravi nauk; posredovalo ji ga je izročilo cerkvenih skupnosti, ki so jih ustanovili apostoli, tako je bil nauk Cerkve zavarovan z načelomapostolskosti. Oddaljevanje od nauka apostolov je privedlo do nastajanja ločenih skupnosti (sekt).
Kristusova smrt in vstajenje kot temelj odrešenja. Cerkveni pisatelji so se s sklicevanjem na apostolsko izročilo in določanjem svetopisemskega kanona upirali gnostikom, ki so si lastili osebno razodetje. Proti razklani dualistični podobi Boga, ki zajema odklonilno razmerje do snovnega sveta, se je uveljavila vera v enega Boga Stvarnika. V središče sporov je stopilo poudarjanje Kristusove človeškosti in smrti na križu ter njegovega vstajenja kot temeljev odrešenja, da bi tako preprečili vsako izvotlitev božjega odrešitvenega dogajanja. Spor z gnosticizmom je pospeševal razvoj verske zavesti in čedalje močneje oblikoval podobo velike Cerkve Vzhoda in Zahoda.
Srednjeveške sekte na Zahodu. Zahodna Cerkev starega in zgodnjega srednjega veka v nasprotju z vzhodno, katere zgodovino so nenehno spremljala krivoverstva, ne pozna krivoverskih stranskih poti, razen zelo razširjenega arianizma, ki je bil razširjen tudi na območju sedanje Slovenije. Po prelomu tisočletja so se na Zahodu pojavili krivoverski tokovi, ki so se sklicevali na svojo karizmo, zavračali cerkveni nauk, cerkveno strukturo in se navduševali za prevajanje Svetega pisma. Največja srednjeveška ločina so bili katari, dualistično gnostično-manihejska sekta, ki je bila v začetku iskateljska, pozneje pa je postala izrazito proticerkvena.
Martin Luter, ki je, po njegovem zgledu pa njegovi učenci, zelo prispeval k prevajanju, branju in razširjanju Svetega pisma, je doživel tragedijo, ker protestantskega gibanja ni mogel povezati, temveč se je že v njegovem času raztreščilo in so iz njega izšle številne Cerkve, cerkvene skupnosti in pozneje, žal, tudi sekte.
Nova verska gibanja, sekte in Sveto pismo
Predstavil bom predvsem tri verska gibanja v odnosu do Svetega pisma: Steinerjevo antropozofijo, Univerzalno življenje in Jehovove priče.
Steinerjeva antropozofija in kristozofija. Rudolf Steiner (1861–1925), najprej teozof in pozneje ustanovitelj antropozofije, nas tokrat ne zanima kot ustanovitelj waldorfske pedagogike in alternativnega zdravstva, temveč nas zanima predvsem njegovo sklicevanje na Sveto pismo, ki mu je pomagalo, da je s pomočjo Svetega pisma razvil svojo kristozofijo (modrost o Kristusu) oziroma svojo »Krščansko skupnost«. Poznal je glavne obrise tendenc biblične hermenevtike devetnajstega stoletja in začetka dvajsetega stoletja, predvsem liberalne in nekatoliške razlage. Zanj so evangeliji predvsem iniciacijski zapisi tistih dejstev, ki so jih zapisovalci prej doživeli v najbolj skrivnih krajih; po njegovem so evangeliji obnova starodavnih iniciacijskih opisov in predpisov (okultizem in ezoterika). Ob eksegezi štirih evangelijev (Matej, Marko, Luka in Janez) je sam napisal Peti evangelij in nato s ciklusom predavanj od Jezusa do Kristusa razvil svojo kristozofijo in ne kristologijo, kar poznamo kristjani. Uporabljal je tudi knjigo Razodetja in Prvo Mojzesovo knjigo. S pomočjoAkaške kronike, ki mu je bila pomemben okultni vir, in svojega Petega evangelija je utemeljil svojo filozofijo o Jezusu, ki ima tri telesa (eterično, astralno in fizično). Tudi za Jezusove trojne skušnjave je oblikoval svojevrstne ezoterične in okultistične razlage, prav tako tudi za obuditev Lazarja, za spremenitev na gori in za golgotsko skrivnost.
Steiner je otrok svojega časa, ki je bil liberalističen in sinkretističen. Seveda pa Steinerju, četudi se imajo privrženci antropozofije za kristjane, ne gre za teološko, temveč filozofsko govorico. Antropozofija je nova filozofska vizija, nov svetovni nazor. Omenjam jo zato, ker bi rad poudaril, da je Steinerjeva antropozofija in kristozofija nezdružljiva s krščanstvom (katoliškim, pravoslavnim in protestantskim). Steinerjeva misel je dualistična in gnostična. Krščanstvo pozna troedinega Boga, Steinerjev bog pa kljub uporabi štirih evangelijev ni troedini (trinitaričen); v svoji eshatologiji zagovarja reinkarnacijo, kar je nezdružljivo s Kristusovim vstajenjem. Steinerjeva kristozofija ustvarja individualizem, krščanstvo pa poudarja občestvo, h kateremu smo vsi povabljeni in zanj smo bili tudi ustvarjeni.
Pri nas je Steiner navzoč predvsem v waldorfski pedagogiki in waldorfskem šolstvu (od vrtcev do srednje šole), ki vzgaja po načelih antropozofije.
Univerzalno življenje. Druga ločina, ki jo bom predstavil, je Univerzalno življenje ali Delo Jezusa Kristusa za vrnitev domov, katerega pripadniki se radi imenujejo tudi prakristjani, čeprav zelo agresivno napadajo tradicionalne velike Cerkve: katoliško, protestantsko in pravoslavno. Gabriele Wittek iz Würzburga (r. 1933) od leta 1975 trdi, da iz nje govori Jezus Kristus in da jo je postavil za prerokinjo današnjega časa. Privrženci Univerzalnega življenja se radi sklicujejo na Sveto pismo, toda z besedili prerokinje Gabriele Wittek, ki so zelo proticerkvena. Omenimo enega od slovenskih prevodov: »To je moja beseda – Jezusov evangelij, Kristusovo razodetje, ki ga svet ne pozna.« V napovedi te knjige so zapisali, da to delo presega Sveto pismo, ker vsebuje avtentično življenje, mišljenje in delovanje Jezusa Kristusa iz Nazareta, ki ga doživimo kot največjega preroka, duhovnega učitelja in modreca. Izdali so tudi brošuro z naslovom »Živalim sovražna Hieronimova biblija«.
Pri nas so člani najbolj znani po agresivnem napadanju uživalcev mesa in mesnih jedi. V ta namen tudi prirejajo vegetarijanske piknike v Ljubljani in Mariboru. Pripadniki Univerzalnega življenja izdajajo tudi revijo »Osvoboditev živali« za prijatelje živali. Radi se sklicujejo na Janeza D. Z njimi se lahko srečamo na spletnih straneh in pogosto tudi na televiziji in radiu. V eni izmed lanskih številk revije so na naslovnici objavili fotografijo Janeza D. z zdaj že menda mrtvim psom, na kateri je napis: »Gradimo živalim prijazno Slovenijo«. V reviji je tudi članek »Tudi psi in mačke so lahko zdravi vegetarijanci«. V Sloveniji so že nekaj let zelo napadalni do katoličanov zaradi velikonočnega blagoslavljanja mesa, okrog velike noči pa se oglašajo v medijih in obešajo protikatoliške transparente.
Univerzalno življenje je novodobska sinkretistična ločina, ki s krščanskimi Cerkvami nima nič skupnega, čeprav se sklicuje na Kristusa in njegove blagre, ki jih seveda po svoje razlaga. Zagovarja tudi reinkarnacijo, ki je nezdružljiva s krščanstvom.
Jehovove priče. Najbolj izrazito sklicevanje na Sveto pismo pa opazimo pri Jehovovih pričah, ki uporabljajo nekaj prevodov: ekumensko izdajo, izdajo Britanske biblične družbe in svoj prevod Svetega pisma iz angleščine.
Charles T. Russell (1852–1916) je že kot sedemnajstletnik začel proučevati Sveto pismo. Nekega dne je naletel na adventističnega pridigarja, ki je razlagal nauk o naravni smrtnosti duše, o neobstoju pekla in tisočletnem kraljestvu, v katerem bo vladal Kristus s svojimi izbranci. Russellu je bil ta nauk všeč, in tako se je znašel med posebno vejo adventistov. Pozneje, leta 1878, se je z adventisti dokončno razšel, saj bi naj bil prišel do spoznanja in prepričanja, da je on prvi človek, ki natančno razume Sveto pismo. Neutrudno je deloval, pisal, govoril, potoval po svetu in razširjal svoje novo gibanje. Napisal je nekaj knjig, brošur in mnogo člankov, skupno 50.000 strani. Temeljno delo obsega sedem knjig z naslovom Študije Svetega pisma. Svojo ločino, ki je zelo napadalna do velikih krščanskih Cerkva, je poimenoval Resni proučevalci Svetega pisma; od leta 1931 se imenujejo Jehovove priče.
Jehovove priče s Svetim pismom manipulirajo, saj ga razlagajo zelo svojevoljno, brez eksegeze in vsakega znanstvenega pristopa. Za svoje trditve uporabljajo iztrgane navedke iz Svetega pisma, ki pa se jih v posebni šoli naučijo na pamet. Zato lahko slabega poznavalca Svetega pisma trenutno prepričajo, da imajo prav.
V svojem nauku so se Jehovove priče zelo odtujile od krščanstva, saj poleg drugega zavračajo tudi dve temeljni krščanski resnici: Sveto Trojico in nauk o Kristusu kot Bogu in človeku. Zato krščanske Cerkve (katoliška, pravoslavna, evangeličanska) njihovega krsta ne morejo priznati.
Sveto pismo po svoje
Vsa tri gornja verska gibanja in sekte so nedialoške in neekumenske ter so napadalne do velikih Cerkva. Vsako razpravljanje z njimi je za zdaj nekoristno. Obstajajo še druga verska gibanja in sekte, ki se sklicujejo na Sveto pismo. Skupno jim je zavračanje bogatega izročila in posledično nauka velikih Cerkva, čeprav moramo nekaterim priznati veliko spoštovanje in ljubezen do Svetega pisma.
Kakor se danes širijo nekdanje čarovništvo, astrologija in različna praznoverja, tako se tudi današnja verska gibanja in sekte hranijo s starimi apokrifnimi in gnostičnimi spisi, ki jim dajejo novodobno (new age) preobleko. Vse, kar dobivamo na trgu novih verskih gibanj in sekt, je tako ali drugače bilo že povedano v apokrifnih ali gnostičnih spisih, preden se je Cerkev odločila v moči svoje vere za svetopisemski kanon oziroma za izbor pristnih svetopisemskih knjig. Današnje sekte, podobno kot nekdanje, razlagajo Sveto pismo zelo subjektivno, Cerkve pa s pomočjo izročila in vere svojega cerkvenega občestva. Cerkve in tudi mnoge cerkvene skupnosti so razvile biblično znanost, ki jo stalno dopolnjujejo in preverjajo.
I jedna životna priča koju sam pronašao:
20 let sem bil Jehovova priča
Moja starša sta Jehovovi priči postala že ko sem imel štiri leta.
Tako sem bil celotno dosedanje življenje v “resnici”
Nikoli nisem bil zadovoljen s svojo vero, saj mi je bila vsiljena. Ni bila stvar moje odločitve.
Pa zaradi tega ne obsojam staršev, saj sta tudi onadva bila zaslepljena. Laži Wachtowerja, so namreč zelo mamljive.
Odraščanje v duhu “resnice” je na meni pustilo številne posledice. Ker živim na vasi, nisem nikoli imel veliko družbe. Tista ki sem jo imel, je bila posvetna in so mi jo starši odsvetovali.
V šoli sem imel pečat jehovca. Čeprav sem se sošolci dobro razumel, so v kriznih trenutkih na dan prišle žalitve zaradi moje vere. Takrat mi je bilo zelo hudo.
Po drugi strani mi je skupnost ponujala nek nov svet, ki mi nikoli ni bil čisto jasen.
Ilustracije so bile lepe. Bratovščina mi ni nikoli bila preveč všec, saj je bila stroga, omejevalna in neljubeča, razen nekaterih izjem s katerimi sem v stiku še danes.
Srednja šola je bila pravo olajšanje, saj jih večina ni vedela za moje verovanje. Tako sem lahko z sošolci gradil neobremenjen odnos.
S starši sem se v tistih časih večkrat pogovarjal o določenih doktrinah, ki mi niso šle v glavo.
Kako maziljenci vedo da so maziljeni?
Kako so lahko ustvarjalni dnevi trajali 6000 let?
Starša pravih odgovorov nista poznala.
17. oktobra 1993 sem se krstil.
Leta 2000 sem prvič prisurfal na internet.
Seveda so me med drugim zanimale tudi strani o Jehovovih pričah. Bilo jih je precej - in vse so bile nasprotne.
Ko sem prvič videl odpadniško stran, mi priznam ni bilo nič jasno.
Videl sem letnico 1914, 1975 ter nekaj o krvi.
Na začetku sem mislil, da je vse le šala, toda ko sem stvari prebral, sem se ustrašil.
Odzval sem se čustveno.
Zacel sem braniti “resnico”, ki je bila glavna tema dotedanjega življenja.
Leta 1996 sem začel hoditi s posvetno punco, s punco ki ni bila Jehovova priča.
Bila je moja prva ljubezen, velika.
Zaradi tega sem imel vedno probleme z starešinami in italijanskimi misijonarji.
S punco sva se zaradi vere velikokrat skregala, saj ni bilo mogoče igrati dvojnega življenja, ne da bi to opazili.
Bila je na koncu z živci, ni imela moči, da bi se dalje borila, zato me je zapustila.
Dandanes jo popolnoma razumem, saj ni bilo drugega izhoda. Odpuščam ji.
Takrat se je pisalo leto 1999.
Ker so me sumili nečistovanja, sem ostal sam, bratje in sestre pa so name začeli gledati slabšalno, nisem se jim zdel duhoven. Na sestankih sem imel govore in branje Stražnih stolpov, prednost so mi odvzeli.
Čeprav sem že takrat imel neke svoje poglede, si življenja brez “resnice” še nisem predstavljal.
Oznanjeval sem malo. Nikoli nisem rad oznanjeval, toda včasih mi je bilo zanimivo igrati na oznanjevanju. Nikoli nisem do ljudi pristopal klišejsko, zmeraj sem uporabljal humor, zato so z mano oznanjevali večinoma mladi.
Moja vera je bila takrat le še ugašajoča žerjavica.
Na kongresih sem bil že “outsider”, družili smo se le izbrani.
Leta 2001, ko so me izobčili so mi bile stvari popolnoma jasne.
Prva stvar, ki sem jo ugotovil je, da je biblija človeska knjiga, kot vse druge. Biblijske zgodbe so samo prirejene zgodbe drugih civilizacij.
Njeni bogovi so samo nasledniki poganskih. Jehova kot stvarnik ne rabi organizacije na zemlji,saj ni nek drugorazredni politik, ki si mora nabirati podporo na zemlji, oznanjevanje pa je volilna kampanja.
Dejansko je trditev, da ima bog na zemlji svojo organizacijo zanj zelo ponižujoča.
Ne obstaja prav noben dokaz, da je današnje maziljence izbral Jehova.
Kako to, da so nekdaj vsi bili maziljeni?
Kaj sploh pomeni maziljenost?
Neposredno vodstvo od boga?
Boljše razumevanje biblije?
Zakaj so potem potrebna “NOVA RAZUMEVANJA” mar Jehova napačno informira maziljence?
Seveda se strinjam, da bo prišel konec, toda kateri?
Konec organizacije, konec mojega in vašega življenja?
Ali je res vredno čakati celo življenje na nekaj boljšega?
Ali ni današnje življenje dovolj lepo?
Če le znaš živeti!!
Neko nedeljo ko sem še zadnjikrat poslušal laži iz odra mi je prekipelo, nekaj sem moral storiti.
Želel sem da bi bilo nekaj velikega in posebnega. Naredil sem stran o zmotah Jehovovih prič.
Jehovove price so me zasovražile še bolj, kot si to lahko predstavlja človeški um.
Odpuščam tudi njim, saj niso krivi, da me sovražijo, tako jih je indoktriniralo vodstvo Jehovovih prič.
Sedaj po nekaj letih ko je grozeči jastreb izginil se počutim svobodnejšega in življenje je dobilo smisel!!
Zdaj lahko ljubim svojo punco na normalen način in nič se mi ni treba več skrivati:))
Ko tako hodim po ulicah, vidim Jehovove priče, kako stojijo na uličnem vogalu. Videti so ubogi in utrujeni. Toda prepričani so, da mora biti tako, če hočejo ugajati bogu.
Vsak dan, odkar sem pobegnil iz vrst Jehovovih prič, je zame nova radost, ne preganja me vec občutek krivde.
Jutranji spanec konec tedna je čudovit.
Imejte se lepo in nikoli več jim ne dovolite, da vas ustrahujejo.
